Uvajanje goste hrane oz. “spet sva vse popacala”
Ker nama je z mojim princem dojenje lepo steklo, je bilo prve pol leta kar se hranjenja tiče vse zelo enostavno. Ko sva “natrenirala” še dojenje zunaj pa sva imela sploh ogromno svobode. Vedela sem, da bo uvajanje goste hrane nekaj čisto novega, tako za dojenčka, še bolj pa za mene. Predvsem zato, ker kuhanju nisem bila ravno vešča, makaroni s tuno pa so bili tedensko na mojem meniju.
»Happy wife, happy life« so rekli v Vietnamu, ko sva bila z Lukom tam še v duetu.
Od makaronov s tuno do prave gospodinje
No, vse skupaj pa se je spremenilo že pred rojstvom Liama, ko sem zanosila. Postala sem prava mamica. Začela sem kuhat – k temu je pripomogla tudi obvezna karantena zaradi korone, stanovanje je bilo vedno v »nulo« pospravljeno in vse sem imela pod kontrolo. Pa me prej, ko sem imela svojo sobo sploh ni toliko motilo, če je bila kdaj razmetana. Očitno se »mama« v nas prebudi, ko je za to čas in hitro ponotranjimo vse vzorce, ki so nam jih naše mame dajale, ko smo bili majhni. Potrebno je postati vzorna gospodinja, to pa nam daje občutek zadovoljstva.
Uvajanje goste hrane
Prve pol leta z dojenčkom je minilo en, dva, tri. V prvih mesecih je veliko spal in časa za to, da je bilo stanovanje čisto je bilo več kot preveč. Nato smo iz dojenja preklopili na uvajanje goste hrane. En obrok na dan – dobesedno mala malica. Tudi dva še nista bila tak problem. Jedel je po žlički, je pa hitro bil pripravljen žvečiti tudi majhne koščke, saj mi sekalnik enkrat na začetku ni dovolj dobro sesekljal zelenjave in je lepo jedel, brez da bi ga kaj motilo.
Približno enkrat tedensko sem mu pustila malo več svobode, da je lahko pacal po mili volji. Ufff, kako je bilo popacano. In to sem mu pustila ravno, ko je jedel jogurt, ki je zelo tekoč. Bil je res povsooood. »Spet sva vse popacala,« sem mu rekla. Začel je krepavat od smeha. Še jaz sem se začela smejat in vsakič, ko sem rekla, da sva vse popacala, sva se iz srca nasmejala. Tako lep trenutek, da me packarija ni več niti malo motila. Od takrat naprej je lahko packal vsak dan. (Brala sem, da je dobro, da otrok lahko raziskuje hrano po mili volji).
Žličke tudi do prvega leta še ni obvladal, nisem ga niti posiljevala, jo je pa imel na voljo za držat. Pustila sem mu, da se prehranjuje z roko. Raziskovanje je postajalo vedno bolj »poglobljeno«, packarije pa je bilo vedno več. V enem trenutku sem se počutila, kot da sem cel dan v kuhinji in samo pripravljam in nato pospravljam hrano. Danes je star leto in pol, vedno bolje obvlada žličko in hvaležna sem mu, da me je naučil, da ni nič narobe, če ni vedno vse pospravljeno. Njegov smeh, ko sva pacala je bil neprecenljiv in teh trenutkov ne bom pozabila nikoli. No ja, pa tiste hrane, ki se je zasušila na njegovem stolčku. Še danes to, da se med hranjenjem popaca pospremiva s smehom.
Zadovoljna mama = srečen otrok
Nikoli nisem razumela, kako imajo lahko mamice na porodniški razmetano, če imajo cel ljubi dan, da vse pospravijo in še otrok jim vmes spi. Očitno se zarečenega kruha res največ poje, saj jih danes še kako razumem. Ne samo, da jih razumem, tudi podpiram jih pri tem, da ni vse vedno popolno pospravljeno. Bolj pomembno je, da si mami napolni baterije – gre raje z otrokom na zrak ali pa samo leži na kavču, ko otrok spi in ne počne nič. Mogoče se sliši klišejsko, a pospravljanje VEDNO lahko počaka, čas z otrokom pa ne bo prišel nazaj. Zato drage mamice, ne se sekirat, če bo posoda čez noč ostala neoprana in bo nogavica partnerja na tleh, dokler je ve ne poberete in date v stroj za pranje. To so majhne stvari, ki v življenju res niso vredne, da ste zaradi tega slabe volje. En globok vdih – izdih, pojdite ven na zrak in ko boste prišle nazaj, boste imele dovolj energije za vse. »Happy wife, happy life« so rekli v Vietnamu, ko sva bila z Lukom tam še v duetu. Poskrbite zase, saj zadovoljna mami pomeni srečen otrok in še srečnejši oči. Uvajanje goste hrane pa spremenite v zabavo in ne v stres.